- Prvi pogoj za uspešno terapijo je prostovoljna odločitev (in ne npr. ‘Partner mi je postavil ultimat, da moram na terapijo ali se razideva. V resnici nočem hoditi na terapijo, ampak vseeno izpolnjujem njegovo željo.’).
- Psihoterapevtski odnos ni prijateljski odnos, čeprav vsebuje nekatere enake elemente (zaupanje, podpora, varnost). Čas s terapevtom je točno določen, terapevt med uro obstaja izključno za klienta in storitev je plačljiva (npr. terapevt med uro ne bo pretirano govoril o sebi ali nas preprosto odslovil: ‘Danes se mi res ne da, pridi jutri.’)
- Ključni zdravilni dejavnik v procesu psihoterapije je zaupen odnos med klientom in terapevtom. Če svojemu terapevtu ne zaupate ali se ob njem ne počutite varno, bo pot do spremembe zelo težka. V takem primeru lahko z njim delite svoja občutja ali razmislite o drugem terapevtu.
- V procesu terapije je možen pogovor o vsem, vse se lahko vpraša. Kljub temu se je potrebno zavedati, da na vsa vprašanja ne bo vedno moč najti odgovorov.
”Have patience with everything unresolved and try to love the questions themselves.” – Rainer Maria Rilke
5. Odgovornost za spremembo nosita tako klient kot terapevt. Terapevt konsistentno skrbi za svojo strokovnost z rednim izobraževanjem, dodatnim usposabljanjem in redno supervizijo. To mu omogoča, da vodi proces v skladu z željami, potrebami in cilji klienta. Ob tem skrbi za njegovo opolnomočenje in krepljenje sposobnosti, neposredno pa ne posega v njegovo življenje. Odgovornost za delo na sebi in dosego spremembe je v veliki meri klientova.
6. Psihoterapija ni edini in zadostni razlog za življenjsko zadovoljstvo. Je sredstvo, ki pomaga do zadovoljstva.
DR. MAJA GOSTIČ 