Izvorni pomen besede svetovanje se nanaša na dajanje nasvetov in napotkov, vendar pa je psihološko svetovanje nekaj drugega. Je znanstveno utemeljena disciplina, ki temelji na specifičnih teorijah, metodah in tehnikah. Svetovanje je nedirektivna oblika pomoči, ki ne temelji na dajanju nasvetov, ampak podpira razvoj človekovih lastnih zmogljivosti za odločanje in posledično iskanje lastnih rešitev.
Klient: ”Povej mi, kaj naj naredim?”
Terapevt: ”Kaj bi najraje naredil?”
Pri obravnavi psihičnih težav klienta svetovalec uporablja posebne svetovalne metode z namenom, da bi izboljšal klientovo psihično stanje, notranje doživljanje, samopodobo, vedenje, ipd. Zakaj je to potrebno? Nasvet je namreč vedno plod značilnosti, izkušenj, predstav, pričakovanj osebe, ki daje nasvet. V tem oziru je vezan specifično na eno osebo in morda ne bo ustrezen za drugo osebo. V svetovalnem procesu lahko posameznik osvoji veščine, ki mu bodo olajšale spoprijemanje z različnimi življenjskimi situacijami in težavami.
Glavne razlike med psihološkim svetovanjem in psihoterapijo se vežejo na zahtevnost obravnavanega problema in trajanje obravnave. Psihološko svetovanje je namenjeno akutni stiski in njenemu razreševanju, ki je kratkotrajno (nekaj srečanj). Psihoterapevtske obravnave so ponavadi daljše, bolj poglobljene (npr. odkrivanje vzorcev iz preteklosti) in osredotočene na osebnostno rast. Poleg tega psihoterapevtska izobrazba zahteva od strokovnjakov daljše strokovno usposabljanje.
DR. MAJA GOSTIČ 