Psihoterapevtski pristopi

Psihoterapija (iz gr. psycho: duh, duša / therepeia: zdravljenje) pomeni zdravljenje s pogovorom, kjer je osnovni namen spoznati posameznikov notranji svet. Cilj obravnave je olajšati ali odpraviti simptome, spremeniti moteča prepričanja, čustvovanje, vedenjske vzorce in podpirati osebnostno rast posameznikov.

Po pomoč k terapevtu se običajno obrnemo šele takrat, ko se sami ne zmoremo več soočati oz. učinkovito razreševati lastnih težav. Temelj psihoterapevtskega procesa je zaupen odnos med psihoterapevtom in klientom. Zaupen odnos omogoči, da klient v varnem okolju postopoma spoznava in vzpostavlja stik s svojim notranjim svetom. Psihoterapevt je usposobljen, da nam pomaga začutiti in primerno izraziti svoja čustva, se jih naučiti obvladovati (stres, tesnobo, ipd.), spremeniti manj funkcionalna vedenja in miselne vzorce.

perspective

Psihoterapija je široko uporabljena metoda za obravnavo različnih psihičnih težav, ni pa nujno primerna za obravnavo vseh. Nujno je vedeti, kdaj in pri katerih pacientih jo je primerno in mogoče uporabiti, zaradi česar mora biti terapevt strokovno usposobljen.

Razvoj pristopov

Psihoterapija oz. zdravljenje s pogovorom je postala znana šele nekaj več kot sto let nazaj, na podlagi dela in ugotovitev Sigmunda Freuda (1856 – 1939). Na osnovi dela s hipnozo pod mentorstvom Josefa Breuerja je oblikoval svoj pristop, ki ga je imenoval psihoanaliza. Osredotočal se je na simptome, ki so kazali psihološki izvor iz otroškega obdobja ali nezavednega dela duševnosti. Na osnovi tega je oblikoval tehnike za lažji dostop do nezavednih vsebin, kjer naj bi bila obrambna funkcija ega oslabljena: proste asociacije, hipnoza, analiza sanj, analiza odporov in transferja.

freudianslip
Lapsus linguae oz. napaka med govorjenjem, ki izvira iz podzavesti

Mnogo teoretikov je zgradilo svoje pristope na Freudovih temeljih in oblikovalo svoje psihoterapevtske šole (Alfred Adler, Carl G. Jung, Karen Horney, Anna Freud, Otto Rank, Erik Erikson, Melanie Klein and Heinz Kohut). Skupno jim je bilo, da so obravnavali zavesten ali nezaveden vpliv duševnosti na zunanje odnose ali self. Pod skupnim imenom jih obravnavamo kot psihodinamsko usmeritev, za katero je značilen dolgotrajni proces osebne terapije, ki lahko traja tudi več deset let.

Freud's_couch,_London,_2004_(2)
Freudov kavč (London)

Naslednja pomembna smer, imenovana behaviorizem, se je razvila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Sprememba vedenja kot terapija je pridobila svoj sloves nekje na sredini prejšnjega stoletja. Kot začetnika obravnavamo Johna B. Watsona in B. F. Skinnerja. Vedenjska terapija je oblikovana na temeljih instrumentalnega in klasičnega pogojevanja ter teorije socialnega (modelnega) učenja. Pristop je postal posebej uporaben za zdravljenje fobij in drugih duševnih motenj. V današnjem času je v zdravstvu posebej priznana vedenjsko-kognitivna terapija (VKT), ki se je uveljavila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. S svojo preverljivostjo je postala ena izmed najpogosteje uporabljanih kliničnih metod za zdravljenje različnih duševnih motenj.

598923_270517566384214_2046041547_n

Tretja velika smer psihoterapevtskih pristopov se je razvila iz evropske šole eksistencialne filozofije (Søren Kierkegaard, Jean-Paul Sartre, Gabriel Marcel, Martin Heidegger, Friedrich Nietzsche). Pod skupnim imenom humanistično-eksistencialna psihologija oz. psihoterapija je poudarjala predvsem posameznikovo sposobnost soočanja z (ne)smislom življenja in razvijanja občutka namena v življenju. Velik vpliv so imeli Irvin Yalom, Rollo May, Viktor Frankl, idr. Poudarjali so pomen in edinstvenost odnosa med klientom in terapevtom, ki odpira prostor za terapevtsko povpraševanje. Znana imena so tudi Carl Rogers, ki je poudarjal terapevtovo brezpogojno sprejemanje klienta, njegovo avtentičnost in empatično razumevanje, Fritz in Laura Perls, ki sta zaslužna za nastanek gestalt terapije in Eric Berne, utemeljitelj transakcijske analize.

Kasneje se je razvila še četrta glavna smer, ki jo imenujemo sistemska paradigma. Vsak sistem (skupina, družina, partnerska zveza) je obravnavan kot sklop medsebojno povezanih enot. Vsako vedenje in simptom posameznika je odraz akutne ali kronične motnje v ravnovesju celotnega sistema (npr. težave posameznika so pomembno povezane s partnerjevimi ali z družinskimi težavami). Cilji obravnave so usmerjeni na celoten sistem, zato se v tovrstno obravnavo vključita oba partnerja ali pa celotna družina. V procesu skušajo spregovoriti problemih, ki jih doživljajo drug z drugim (npr. konfliktno domače okolje). Skozi svetovalni proces razvijejo nove oblike komuniciranja, reševanja problemov in medsebojne podpore.